Kobilarna Lipica je po letu 1947 obnovila rejo in z ustanovitvijo šole klasičnega dresurnega jahanja ter načrtno rabo zrejenih konj v vpregah zagotovila preizkušanje delovnih sposobnosti konj v tradicionalni, dotlej uveljavljeni obliki.
Zaradi svoje maloštevilnosti in razpršenosti celotne populacije velja lipicanska pasma za izjemno ogroženo, ne le v smislu ohranjanja zadovoljivega števila živali za zagotavljanje potrebne genetske raznovrstnosti, temveč predvsem v smislu ohranjanja pasemskih značilnosti. Zato ta rejski program uveljavlja tudi sodelovanje Kobilarne Lipica z ostalimi kobilarnami v tradicionalnih rejskih deželah in vsemi ostalimi rejskimi organizacijami pri oblikovanju in izvajanju temeljnega, mednarodno usklajenega rejskega programa, utemeljenega na dosedanjih sporazumih v okviru LIF in na spoznanjih projekta COPERNICUS.
Pasma je razširjena po vsej državi in 18 državah Evrope, Amerike, Afrike in Avstralije.
